Društvo organizacij za izobraževanje odraslih se poleg svojih rednih aktivnosti udejstvuje tudi v različnih evropskih projektih, saj je skrb za kakovost dela članov društva ter spremljanje dobrih praks na različnih področij izobraževanja odraslih ena izmed naših primarnih nalog. Društvo obvešča svoje člane tudi o delovnih praksah v različnih državah ter skrbi za internacionalizacijo društva. Letos se je v okviru svojega tretjega Erasmus+ projekta projektna skupina DOIO odpravila na mobilnost v špansko mesto Malaga.
Malag
a nam je svoje čare sprva odkrivala najprej bolj sramežljivo in previdno, dokler nismo ob koncu tedna že spregledali njeno igro, ko je pred nami zasijala v žaru prave vročekrvne andaluzijske flamenko plesalke, ki s svojo nenehno dinamiko vabi k pogledom, h gibom in nas vabi, da se ji prepustimo.
Prvi dan smo obiskali šolo za odrasle IPEP v Malagi. Okoli šolskega poslopja nas je pričakalo obzidje. Postavljena sredi pristanišča je šola dajala vtis, kot da gre za zapuščen objekt za predelavo rib. Sprejeli so nas pozitivni in nasmejani zaposleni, ravnatelj šole pa nam je predstavil njihovo delo, udeležence, probleme, s katerimi se soočajo ter na kakšen način skušajo preprečiti osip, pri čemur smo našli močno skupno temo in povezavo pri bodočih projektih s ciljem preventivnega delovanja. Malo v šali in malo zares so nam razložili tudi, da udeležence moti prečudovit razgled na morje, zaradi česar naj bi ti pogosto odplavali v zamišljenost in sanjarjenje. Ta problem rešujejo s spuščenimi roletami.
V torek nas je pot vodila v oddaljeno in vročo Sevillo. Tam smo obiskali agencijo EuroMind, ki se ukvarja z organizacijo delovne prakse v tujini. Pridobili smo vpogled v njihovo delo ter izvedeli mnogo več, kot smo pričakovali, pri čemer smo se prepričali, da ima agencija dobre reference ter da lahko ponudi ogromno, tako v smislu 
razpona podjetij kot v bivalnih kapacitetah. Sevilla je bila ob našem obisku svetla in razgreta. Prava prestolnica Andaluzije, ki s svojo velikostjo in utripom obvladuje celotno pokrajino. Sevilla je gizdalinka, je mesto, ki se svoje moči zaveda, je kot Andaluzijec, konj, za katerega je veliki konjeniški strokovnjak vojvoda Newcastelski leta 1700 rekel: »Andaluzijski konji so najpametnejši, najlepši in najplemenitejši!« Nam se ni pustila ujeti, tako da smo se v večernih urah utrujeni vrnili v objem nam znane prijazne Malage.
V sredo smo se napotili v Srednješolski center I. E. S. La Rosaleda iz Malage, kjer izvajajo več srednješolskih izobraževalnih programov: tesar, vrtnar, kuhar, tiskar in grafični oblikovalec, elektrikar, elektrotehnik, avtomehanik in elektromehanik, gradbeni tehnik, varilec in oblikovalec kovin, vzdrževalec klimatskih naprav in vzdrževalec vlakov. Poleg tega ponujajo višješolske programe s področij, kot so vodenje restavracije, administracija, trgovanje, turizem in organizacija dogodkov, telekomunikacije, gradbeništvo in nizke gradnje, znakovni jezik, gibalne in športne dejavnosti. Šola nas je v prvi fazi presunila s svojo velikostjo in razprostranostjo, saj je mesto v malem in jo obiskuje 2.400 udeležencev. Pa ni bila velikost šole, ki je večja od površine Letališča Jožeta Pučnika, tista, ki je vzbudila naše zanimanje, temveč število, velikost in opremljenost 
učilnic« za praktični pouk. Zakaj »učilnic« v narekovajih? Ker gre bolj za prave delavnice. Delavnice v velikosti 100 in več kvadratnih metrov, kjer se v vsaki nahaja, (kar je sicer zanimivo) bolj zastarela oprema, kot jo imajo naše šole, ampak (kar je bolj pomembno) takšna, ki jo udeleženci zares uporabljajo. Tako najdemo v eni učilnici za praktični pouk več kot 20 strojev za obdelavo kovin, v drugi 6 starejših avtomobilov, v tretji cele kupe različnih motorjev, v četrti stroje za obdelavo lesa, čisto pravo restavracijo ipd.
Obseg šole, število udeležencev, vsi didaktični in učni pripomočki se združijo v mali neopazni hišici na obrobju dvorišča … Tam so vsi udeleženci in učitelji združili znanje in ustvarili, vsak s svojim znanjem s svojega strokovnega področja, funkcionalen objekt z lesenimi tramovi, električno napeljavo ter vsem drugim, kar spada zraven.
Četrtek je bil dan, ko smo se odpravili na raziskovanje manj turističnih in manj priljubljenih delov mesta, kjer živi v povprečju manj premožno prebivalstvo, z visokim deležem priseljencev iz tretjih držav. Tako knjižnica Alberto Jiménez Fraud kot šola Centro de Educación permanente La Palma se sramežljivo skrivata za ograjo in z rešetkami na oknih, ampak sedaj, že konec tedna, se nam je zdelo, da je to stalna navada v Španiji in se nam ta prizor ni zdel več tako 
nenavaden ali izjemen. Knjižnica se nahaja v središču soseske, je prijetna, z dobro izbiro knjig in filmov. Prav tako imajo urejen učni kotiček in kotiček za mlajše otroke. Udeleženci, ki v isti soseski obiskujejo tako šolo kot knjižnico, imajo dobre možnosti za izhod iz okoliščin na pot uspešnega in samostojnega življenja. Zaposleni v obeh organizacijah so bili enotni, da je bila predvsem v preteklosti soseska obremenjena s kriminalom, ampak sedaj so se razmere že izboljšale in skupaj s prebivalci ustvarjajo varno in prijazno okolje za vse. Na šoli smo se pridružili več delavnicam, pri eni smo se z arabskimi ženskami podučili o španskih jedeh, pri drugi smo se z priseljenci iz Nigerije, Rusije in Konga učili španskega jezika za priseljence na začetni stopnji. Videli smo, kako udeleženci izdelujejo keramične izdelke, ter se pogovarjali s tistimi, ki se udeležujejo programa socialne aktivacije za brezposelne.
V petek je bil naš zadnji dan mobilnosti. Veselili smo se slavne Granade, kamor smo se odpravili z avtobusom na agencijo Europroyectos. Dočakali so nas prijazni zaposleni, ki so nam razkazali kapacitete za udeležence praktičnega usposabljanja pri delodajalcih, razložili, na kakšen način poteka organizacija, kakšna je njihova ponudba ter kakšne možnosti pri izbiri delodajalcev ponujajo. Popeljali so nas tudi po čarobni Granadi, nad katero se bohoti razkošna Alhambra. Če je Malaga razposajena plesalka flamenka in je Sevilla gizdalinka, potem je Granada princeska iz tisoč in ene noči. V rdečih žametnih copatkih se zasanjano zvija v klobčič okoli mogočne Alhambre, ki bedi nad njo.
Ali flamenko plesalka ali mogočni matador ali pa izobraževalec odraslih … Strast je tista, ki nas pri našem delu žene, nas usmerja, motivira in navdihuje. Po ogledu dela z odraslimi udeleženci na različnih šolah in organizacijah v eni izmed evropskih držav smo v sebi ponovno začutili žar, da svoje delo osmislimo ter 
skušamo tudi drugim predstaviti različne oblike dela, saj s to in podobnimi izkušnjami posredno reflektiramo tudi svoje delo in delo organizacij, iz katerih prihajamo. Iz slednjega lahko zaključimo, da smo pri nas pri svojem delu zelo natančni in redoljubni, morda včasih še celo preveč – in da bi se nam in našim udeležencem kakšna popoldanska siesta, ko lahko človek kakšno stvar na novo zastavi, se o čem povpraša ali pa si le vzame čas za prigrizek v družbi sodelavcev ali prijateljev, kdaj prav koristila. Prisluženo slavni Federico Garcia Lorca je morda to dinamiko dveh polov enega življenja, ki jo lahko ponazorimo na eni strani z nenehno akcijo flamenka, po drugi strani pa s siesto, dinamiko prepletanja vseh človeških potreb in lastnosti v eni posebni pokrajini, znamenito izrazil v stavku: «Andalucia es increible. Oriente sin veneno. Occidente sin acción.« Hasta luego querida Andalucia!
Udeleženci: Nataša Djuzić Kunej, Sandra Katić, Gregor Matos, Andreja Sabati Šuster, Zlatko Zepan, Mateja Žitko
Poročilo pripravila: Sandra Katić
Fotografije: vsi zbrani
Fotografije si lahko ogledate v galeriji.
